INTEGRALNA PSIHOTERAPIJA KOT MOŽNOST PREBUDITVE OSEBNOSTNEGA IN DUHOVNEGA POTENCIALA

Dobro je vedeti, da je vse, kar se nam v življenju zgodi, zgolj učenje. Zato pri tem ne smemo biti preresni, saj resnost prinaša žalost. In potem pride jeza, saj je resen človek jezen na vsakogar.
Če želimo v življenju kaj narediti, če želimo svoje življenje osmisliti, se moramo prebuditi.
Psihoterapija nam pomaga prebuditi sebe, začutiti sebe skozi občutek in globlje zavedanje. Ko zaupamo svojim občutjem, se začnemo spreminjati, preobražati, rasti.
Povedati pa je potrebno, da psihoterapija sama po sebi še ne pomaga, temveč le pripomore, da človek začne zdraviti samega sebe. Na njegovem potovanju do samega sebe in globljega zavedanja mu pomaga empatični sopotnik - psihoterapevt.

Glavni vzrok bolezni sodobnega človeka je prav gotovo strah, kamor spadajo tudi vsa negativna prepričanja, dvomi v samega sebe, obsojanje s strani drugih in samega sebe, vrednostne sodbe, ocenjevanje, preveč tuhtanja in razmišljanja.
Tako nam psihoterapija pomaga ozavestiti omejujoče vzorce in strahove, ki smo jim v svoji notranjosti nenehno izpostavljeni, tudi če se jih ne zavedamo. Ko jih ozavestimo, se jih lahko osvobodimo.
Odkrivanje samega sebe in svojega življenjskega sveta, soočanje z življenjskimi strahovi in iluzijami v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti odpira človeku v procesu psihoterapije vedno nove perspektive, do katerih mu pomaga psihoterapevt z različnimi psihoterapevtskimi znanji.
Katere metode bodo izbrane pogosteje pa seveda pogojuje psihoterapevtova profesionalna kompetentnost, njegovo znanje in »terapevtsko orodje«, osebna angažiranost v psihoterapevtskem procesu, njegove profesionalne in življenjske izkušnje ter ne nazadnje njegova klinična modrost.

Človek bi moral v tem, kar ve o sebi, imeti na voljo spomine na otroštvo. Zato ni pomembno raziskovanje otroštva in zgodnje mladosti, pozabljenega, potisnjenega samo z vidika bolezni, da bi torej prišli do zavedanja o obremenjujočih in škodljivih vplivih, ki imajo za posledico motnje vedenja ali osebnostnega razvoja, temveč je raziskovanje samega sebe veliko bolj pomembno z vidika zdravja (energetsko ravnotežje), torej kot vedenja (zavedanja) o »dobrih izvorih« lastne biografije, ker to določa naš sedanji življenjski občutek.
Psihoterapija torej ne poudarja le zunanjega razvoja, temveč še bolj notranjega. Ker ta proces temelji na naravnih načelih zdravljenja, naj ne bi obstajala potreba po hitenju in težnji, da bi prišlo do spremembe čimprej. Vzeti si je potrebno dovolj časa, da začne človek razvijati občutek za samega sebe in postane bolj zavedajoč samega sebe. Če seveda človek nima nobenega kontakta s svojim notranjim svetom, potem se bo lastnih notranjih sprememb v začetnem procesu psihoterapije komaj kaj zavedal.
Težko je namreč potovati skozi življenje s poškodovanimi instinkti in čuti, prav tako je težko iti skozi vse naše zunanje in notranje boje in osebno zgodovino našega življenja brez povezanosti z lastnim telesom, lastnim srcem, lastnim umom, lastno dušo.

Človek se v psihoterapiji lahko odpre svoji speči zmožnosti, da dovoli stvarem, dogodkom in ljudem, da obstajajo oziroma, da so se zgodile, brez sodb, brez vrednostnih ocenjevanj, saj bi sicer hranil proces odvisnosti od vzorcev preteklosti. Kajti v toku procesa psihoterapije se nam različne stvari (neprijetni spomini, travme, občutja) dvignejo iz podzavesti, in naše celovito zdravje, osebnostni in duhovni razvoj se dotika tega, da bomo postali nevtralni do teh dogodkov, ljudi ali stvari (se osvobodimo, prerastemo, preobrazimo).
Prav ta sprostitev od napetosti in osvoboditev od starih omejujočih vzorcev razmišljanja, vedenja in čustvovanja je pogoj za energijsko (telesno, čustveno, umsko in duhovno) samouravnoteženje.
Če namreč hočemo v življenju in pri delu uživati, moramo vzdrževati visoko raven energije.




Odgovarjam vam z mislijo znamenitega vzhodnjaškega modreca o skoku v mrzlo vodo, ki je moja asociacija za vstop v psihoterapevtski proces globinsko psihološkega dela na sebi:

Rada bi vam povedala, da k meni kot integralnemu psihoterapevtu zatorej prihajate ljudje iz najrazličnejših potreb: lahko je to zgolj radovednost ali hudi čustveni pretresi v aktualnem življenju, razdražljivost (za mnoge ljudi razdraženost ali negativna čustva niso bolezen, čeprav v resnici že obstaja energetsko neravnotežje), lahko vas privede bolezen in njeni simptomi, ki govore, da sta telo in psiha nedeljiva celota, lahko pa so to vaša neizpolnjena hrepenenja, globlji občutek, da vašemu življenju manjka inspiracija za razvoj lastne avtentične osebne in duhovne razsežnosti.

In pri tem avtentičnem procesu vam lahko kot integralni psihoterapevt pridem na pomoč z raznolikimi psihoterapevtskimi intervencijami ali metodami, ki olajšujejo potovanje k samemu sebi, obenem pa ponujajo zdravilne procese, v kolikor obstajajo motnje ali bolezen.

MNENJA SEM NAMREČ, DA BITI SAMO INTELIGENTEN IN OBČUTLJIV V ŽIVLJENJU NI DOVOLJ,
POSTATI MORATE ODPRTI IN RANLJIVI, NOTRANJE IZPOLNJENI IN ZADOVOLJNI. IMETI MORATE TOLIKO POGUMA, DA RAZISKUJETE SAMEGA SEBE IN SVOJE ŽIVLJENJE TER GA V INTEGRALNEM PSIHOTERAPEVTSKEM PROCESU SPOZNATE PRISTNO, AVTENTIČNO, SAJ VAM RESNICE NE MOREJO DATI KNJIGE ALI NOVODOBNI SEMINARJI, KER SO NAMREČ PRAV VSI ODGOVORI NA VAŠA VPRAŠANJA ZAKOPANI V VAS SAMIH.

na vrh